V prvi vrsti sem že od majhnega ljubiteljica živali in narave. Ob njih besede niso potrebne, saj že občutki govorijo dovolj glasno in predvsem pristno. A tok in smernice življenja so me potegnile na pot, ki ni bila lahka - stran od te pristnosti. Živeti sem morala po nekih smernicah in pravilih, s katerimi se nisem mogla poistovetiti. Zato sem se po želji, da bi se prilagodila in ugajala takšnemu svetu ter bila v njem sprejeta, zatekla v marsikateri ekstrem. Navzven sem sicer delovala, da se znajdem in da sem srečna, tudi sama sem mislila tako. A globoko v sebi nisem bila srečna, ker to nisem bila jaz. Takšno življenje so me naučili živeti drugi, nisem si ga izbrala sama.

​

To se je poznalo takoj, ko je prišel čas, da se počasi osamosvojim, saj sem še naprej želela živeti po smernicah, ki sem jih bila naučena, a me je življenje klicalo drugam. Preprosto sem videla, da mi je namenjeno nekaj drugega. Srečala sem se z duhovnostjo, kot jo poznam danes in moje srce je začelo vriskati od veselja in mi govoriti, da je to tisto, kar rabim in iščem. Ne glede na to, da sem marsikdaj morala stopiti iz cone udobja, poiskati in ustvariti svoje mnenje, se boriti za svoje želje in cilje... sem bila in sem čedalje bolj srečna. Ker živeti s srcem in mu slediti, pomeni, živeti življenje in v njem uživati. Tako se živi svoje poslanstvo. ❤